Prostoživeče mačke so v veliki večini potomke lastniških in zapuščenih mačk. Najdemo jih tako v mestih kot tudi na podeželju. Živijo v kolonijah, ki lahko štejejo tudi do 30 mačk.
Kljub temu, da jim pravimo prostoživeče mačke, so odvisne od nas. Običajno jih hranijo ljubitelji živali, ki za njihovo prehrano in včasih tudi veterinarsko pomoč pogosto plačujejo iz svojega žepa. Žal pa so taki ljudje redki.
Prostoživečim mačkam nekateri pravijo nikogaršnje mačke, vendar temu ni tako. So naša skupna last in odgovornost. Če naletimo na prostoživečo mačko, ki potrebuje pomoč, smo ji po zakonu dolžni pomagati, občina pa mora kriti stroške nujne veterinarske pomoči oz. evtanazije.
Moramo se zavedati, da zgolj hranjenje prostoživečih mačk ne reši problema, ki ga povzroča njihovo razmnoževanje.
Zato, ker lahko ena sama nesterilizirana samica skupaj s svojim potomstvom v samo sedmih letih spravi na svet 420.000 potomcev.
Zato, ker samice lahko postanejo spolno aktivne že pri štirih mesecih starosti.
S sterilizacijo oz. kastracijo pomagamo mačkam preživeti, hkrati pa omejujemo številčnost kolonij. S tem ko poskrbimo za sterilizacijo/kastracijo prostoživečih mačk, preprečujemo tudi širjenje neozdravljivih mačjih bolezni, ki se na ljudi sicer ne prenašajo, za mačke pa so lahko usodne, saj se prenašajo predvsem s paritvijo in pretepi.
V mačji koloniji, v kateri živali niso sterilizirane/kastrirane, večina mladičev pogine pred dopolnjenim prvim letom. Statistika kaže, da prvo leto dočaka samo 10 % mladičev prostoživečih mačk, samo polovica teh pa preživi do drugega leta.
Več o sterilizaciji/kastraciji si lahko preberete tukaj.
Čim prej. Ujete mladiče prostoživečih mačk steriliziramo/kastriramo od 10. tedna naprej. Idealni čas za sterilizacijo/kastracijo je torej od 10. tedna do 4. meseca starosti. Samice namreč lahko postanejo spolno aktivne že pri štirih mesecih, z dovolj zgodnjo sterilizacijo pa preprečimo najstniško nosečnost. Samice praviloma steriliziramo tudi med brejostjo. Kadar pa nas prostoživeča mačka prehiti s kotitvijo, jo vseeno takoj steriliziramo. Zaradi posega ne bo izgubila mleka, poskrbeti pa je treba, da se čim prej vrne k svojim mladičem.
V preteklosti je veljalo zmotno mišljenje, da se mačk ne sme sterilizirati/kastrirati pred dopolnjenim šestim mesecem starosti. Sedaj se poseg priporoča od 10. tedna dalje.
Več o zgodnji sterilizaciji/kastraciji si lahko preberete tukaj.
Ukrepati je treba takoj. Obvestite pristojno zavetišče, ki je dolžno poskrbeti za odlov prostoživeče mačke, njeno sterilizacijo/kastracijo in vrnitev v okolje, v katerem je bila najdena. Po zakonu mora sterilizacijo/kastracijo prostoživeče mačke plačati občina.
Izkušnje kažejo, da nas ljudje prepozno vprašajo za nasvet oziroma pomoč. Namesto da bi nas poklicali takoj, ko v svoji okolici opazijo novo mačko, nas pokličejo šele, ko postane število mačk moteče. Ena nesterilizirana samica bo imela leglo najkasneje v nekaj mesecih. Mladiči prostoživečih mačk so pogosto že v rani mladosti predivji, da bi jim lahko iskali nove domove in morajo ostati v svojem okolju. Zato je nujno, da ukrepate takoj, ko se v vaši okolici pojavi prostoživeča mačka.
Kakovost življenja steriliziranih/kastriranih prostoživečih mačk je bistveno boljša in tudi naše sobivanje z njimi je veliko prijetnejše. Za okolico so manj moteče, ker se ne pretepajo in ne parijo. Priporočljivo je tudi, da sterilizirane/kastrirane prostoživeče mačke redno hranite. Le tako je mogoče nadzirati njihovo število in zdravstveno stanje. Treba se je zavedati, da prostoživeče mačke v naši okolici so in imajo pravico tudi ostati. Tudi zakon pravi, da jih ne smemo odpeljati drugam ali jim škoditi na kakršenkoli način.
Prostoživeče mačke se ob sterilizaciji/kastraciji označi tako, da se jim odščipne del ušesa (špičko na vrhu). Tako se že na daleč vidi, da so že sterilizirane oziroma kastrirane.
Prostoživeče mačke so po naravi nezaupljive do človeka in se ga izogibajo. Njihovo zaupanje včasih pridobijo hranitelji, ki jim redno prinašajo hrano. Socializacija odrasle prostoživeče mačke večinoma ni mogoča, kar pa ni slabo, saj ji poveča možnost preživetja v okolju, ki je (pre)pogosto sovražno. Mladiče prostoživečih mačk je včasih sicer mogoče socializirati, vendar le, če se socializacija začne dovolj zgodaj.
