Prenos levkoze in način okužbe
Virus se izloča predvsem s slino. Mačke se okužijo ob tesnem stiku z drugimi mačkami – s prehranjevanjem in pitjem iz iste posode, medsebojnim umivanjem in z ugrizi. Za okužbo so najbolj občutljive mačke stare do 4 mesece. Mladiči se lahko okužijo že v maternici, med sesanjem ali ko jih mati umiva. Pogosto virus pri breji mački povzroči abortus.
Razvoj bolezni
Po oralni okužbi se virus razmnožuje v mandljih, od tam se po limfi in krvi razširi v področne bezgavke, kostni mozeg in ostale limfatične organe. Sledi faza viremije, med katero je virus stalno prisoten v krvi in se razširi po celem telesu. Virus okuži številne epitelne celice, tudi celice slinskih žlez, črevesja in očesnih veznic. Ko okužba doseže slinske žleze in črevesne celice, se začne virus izločati s slino in blatom.
Ob stiku z virusom se približno 50 % mačk odzove z ustreznim imunskim odgovorom in okužbo prebolijo. To se zgodi v prvih fazah okužbe, preden virus doseže kostni mozeg.
Majhen odstotek mačk (10 %) postane latentno okuženih, nekaj okuženih celic ostane, a na hitrem testu ELISA reagirajo negativno. Pri takih mačkah lahko virus ugotovimo le z občutljivejšimi metodami (PCR). Te mačke lahko sčasoma virus popolnoma eliminirajo iz telesa ali pa ostanejo latentno okužene, obstaja pa možnost da se virus čez čas reaktivira. Pri ostalih 40% mačk je okužba trajna.
Simptomi levkoze
Znaki bolezni so odvisni od podtipa virusa. Tako poznamo 3 različne sindrome, ki se lahko pojavijo med infekcijo – proliferativni (rak), degenerativni (znižano število krvnih celic) in imunosupresivni (zmanjšana odpornost proti drugim infekcijam).
V prvih dneh po okužbi lahko mačke pokažejo blage simptome, kot so slabo počutje in povišana telesna temperatura. Tej akutni fazi sledi faza brez kliničnih znakov bolezni, ki traja od nekaj mesecev do nekaj let. Če mačka ne uspe virusa eliminirati, se sčasoma razvije eden od treh sindromov bolezni.
V primeru proliferativnega sindroma, virus spremeni dedni zapis celic in tako povzroči razvoj rakavih celic. Najpogostejše oblike raka, ki ga povzroča virus levkoze so maligni limfom in levkemije.
Pri degenerativnem sindromu virus povzroči motnje v razvoju krvnih celic. Pojavi se neregenerativna anemija.
Zmanjšana odpornost na okužbo z drugimi mikrobi (imunosupresija) je najpogostejša posledica infekcije z virusom mačje levkoze.
Nastane zaradi vpliva virusa na celice imunskega sistema ali zaradi direktnega delovanja na gene, odgovorne za imunski odgovor. Posledica so pogoste ali kronične infekcije z drugimi bakterijami in virusi.
Mačja levkoza lahko povzroči tudi motnje v živčnem sistemu.
Pogosta obolenja
Pogosta obolenja pri mačkah, okuženih z levkozo, so:
- motnje krvi: anemija, zmanjšano število belih krvničk in trombocitov
- rak: maligni limfom, levkemija
- nevrološke motnje: spremembe v obnašanju, nenormalno povečano zaznavanje bolečine, pareze, paralize, inkontinenca urina
- sistemske infekcije: toksoplazmoza, kriptokokoza, hemoplazmoza (hemobartoneloza), FIP
- infekcije prebavnega trakta: vnete dlesni ali celotne ustne votline, giardiaza, kokcidioza, kriptosporidioza, bakterijske infekcije (salmoneloza, kampilobakterioza), kronična driska
- bolezni kože: mikrosporoza, demodikoza
- bolezni dihal: kronično vnetje zgornjih dihal
- bolezni oči: herpesvirusni keratitis (vnetje roženice), vnetje šarenice, vnetje mrežnice, sindrom spastične zenice
- bolezni sečil: bakterijsko vnetje ledvic in mehurja
Postavitev diagnoze
Infekcijo z virusom levkoze lahko ugotovimo s hitrim testom ELISA iz krvi. V primeru, da je mačka še v inkubaciji (približno do 4 tedne po okužbi) je test lažno negativen. Možni so tudi lažno pozitivni rezultati na testu (v primeru hemolitičnega vzorca ali napake v samem testu). Test lahko izvedemo že pri mačjih mladičih, saj z njim ugotavljamo prisotnost virusa v krvi in ne protiteles.
S hitrim testom ne moremo ločiti prehodne od trajne infekcije. Če je rezultat pozitiven, test lahko ponovim čez 1-3 mesece oz. infekcijo potrdimo z imunofluorescenčno metodo (IFA). Na voljo je tudi molekularna metoda (PCR), s katero ugotavljamo prisotnost virusnega dednega materiala v krvi.
Hitri test je priporočljiv za vse bolne mačke, mačke z vnetimi dlesnimi, mačke z ugriznimi ranami, pri tistih ki so bile izpostavljene okuženim mačkam in ob vstopu v zavetišče. Bolne mačke testiramo ne glede na rezultate prejšnjih testov. Testirati je priporočljivo vse na novo pridobljene mačke, še posebej če imamo druge mačke doma.
Mačke negativne na testu za okužbo s FeLV je priporočljivo ponovno testirati čez 1-2 meseca, predvsem če kažejo simptome povezane z okužbo z mačjo levkozo. Le tako lahko z zagotovostjo izključimo okužbo.
Preventiva
Okužbo z virusom mačje levkoze lahko preprečimo z zaščitnim cepljenjem. Mačke lahko prvič cepimo v 8. tednu starosti, cepljenje je potrebno ponoviti čez 3-4 tedne. Naslednjič revakciniramo čez 1 leto, nato pa zadostuje vakcinacija na 2-3 leta. Mačka je ustrezno zaščitena šele 14 dni po 2. cepljenju.
Cepljenje proti levkozi priporočamo samo pri mačkah s povečanim tveganjem za okužbo. To so vse mačke, ki imajo izhod iz hiše in tiste, ki živijo z okuženo mačko. Pri izključno notranjih mačkah cepljenje ni potrebno.
Pred cepljenjem se opravi hitri test, saj cepljenje že okuženih mačk ni smiselno.
Priporoča se tudi, da mačke stare do 4 mesece bivajo izključno v stanovanju, saj so pri tej starosti najbolj dovzetne za okužbo in cepljenje ne nudi 100 % zaščite.
Mačja levkoza je kronična bolezen mačk, ki jo povzroča virus mačje levkoze (FeLV). Gre za dokaj občutljiv virus, ki v okolju preživi le kratek čas, in ga lahko uničimo že z običajnimi razkužili. Zaradi tega je okužba možna le z neposrednim stikom z drugo mačko.
Pripravila: Maja Puc, dr. vet. med., za Zavod Mačja hiša
Vir: Little SE. The Cat Clinical Medicine and Management. St. Louis: Elsevier Saunders, 2012: 1048-56
