Black is Beautiful, ali kako je živeti z Bertico in Božotom

Črn maček, ki prečka cesto … Pravijo, da prinaša nesrečo. Meni pa se zdi, da želi na drugo stran ceste. Vražo, da je treba pljuniti čez levo ramo, ko srečaš črnega mačka, si je prav gotovo izmislil en nesramnež, ki je z velikim veseljem opazoval, kako pljunki pristajajo na hrbtih, zadnjicah … Hudič da ima za spremljevalke črne mačke? Bah. Po mojem se to ljudstvu zdi samo zato, ker so bili programi na televizijah včasih črno beli.

Najprej je prišla Bertica; 12. aprila 2015 je minilo natanko dve leti, odkar sem se odločila, da gre Bertek z mano. Nekega hudega protestiranja ni bilo. V hipu je zakorakala iz transporterja, prečesala stanovanje in to je bilo to. Pridna, mirna in skromna muca je bila najbolj zadovoljna s posteljico, polno skledico in občasnim čohanjem pod brado. Ponoči je seveda morala spati ob mojih nogah. Ni bilo druge. Tretje pa tudi ne.

Slabih pet mesecev kasneje se je pri naju zaredil še Božo. Ogromen, bleščeč, z očmi, ki so te takoj začarale. Kljub svoji zavidljivi pojavi si je hitro prislužil partizansko ime Hrabroslav Prestrašen,ki ga vsakodnevno potrjuje. Naše življenje je bilo sprva kar pestro. Božo je zahteval veliko pozornosti, veliko mojega časa in energije. Bertica se je ponavadi spravila nekam v en kot, namrgodila svoj okrogli obrazek in ždela tam. Ideja, da je k nama prišla še ena mačja spaka, se ji je zdela slaba. Zelo slaba. A vendarle se je odločila, da je ignoranca največja kazen, ki jo lahko pokora mala dobi.

Božidar je postajal čedalje bolj domač in objesten, vsaj če vprašate Bertico. Dovolil si je čedalje več, njegova igra je postala groba. Bertica je njegovo mahanje s tacami razumela kot napad, zato sta si pokori včasih skočili tudi v lase. Ob vreščanju njune guvernante sta s tovrstnimi neumnostmi seveda prenehala in bila za nekaj časa skregana na smrt. Ampak sta se kmalu odkregala.

Ni minilo dolgo, ko smo razvili nek urnik sobivanja. Vstaja se ob pol sedmih. Vsak dan. Brez pardona. Dva para oči zreta vame in takoj, ko za pol milimetra odprem oči, na vse grlo zahtevata hrano. Seveda je treba takoj vstati, jima napolniti sklečko z briketki in zamenjati vodo. Pa počistiti stranišče. Šele nato se lahko guvernanta posveti sebi in svojim opravkom pred službo. Ko okoli pol petih pride domov, jo pri vratih počakata dva najbolj sestradana muca. Božo sedi na omarici, da lažje doseže moj nos (in mi da dva ali tri cmoke), Bertica pa medtem pleše bojni ples med nogami. Seveda je treba ponoviti jutranji obred. Z dodatkom, kakopak. Na krožnička je treba dati vsakemu pol vrečke. Tanajbolj slastne, da ne bo pomote. Nekaj časa nato počivata, da guvernanta postori, kar pač mora.

Med dnevnikom pa se začne. Stampedo. Lovljenje žogic. Pa lastnega repa. Pa skakanje po omarah, mizah, pultih, trebuhu guvernante … Treba je seveda kotaliti žogice, napadati brckota, ubiti kakšno rolico wc papirja, tako mimogrede. Med večernim filmom jima pa pripada še masaža. Nekje ob desetih zvečer Berti zadrnjoha ob mojih nogah, afna Božo pa visi nekje z kuhinjskih omaric.

B&B sta najbolj zlata, najbolj pridna, včasih tudi najbolj sitna in naporna mootza na severni polobli. Počneta čisto vse, kar pač mačke počnejo. Pa čeprav sta črna, kot da bi padla v oglje. Ju ne zamenjam za nobenega drugega mootza. Prav potiho pa upam, da tudi onadva mislita vsaj približno tako o svoji guvernanti.

Besedilo: Neža Vilhelm po diktatu Berte in Božota

 

 

Zavod Mačja hiša © 2018. Vse pravice pridržane. Zasebnost Izdelava: Jan Hacin